Planinsko društvo Ljubno ob Savinji
Pa smo spet preživeli še en poletni planinski tabor - USPEŠNO! Skupaj smo se teden dni družili planinci z Luč, Ljubnega, Slivnice pri Celju in Tabora.
Planinski tabor, Drežniške Ravne 2010
Ko smo dobili v šoli obvestilo da nas, planince, čaka planinski tabor med poletnimi počitnicami smo vsi skočili v zrak, saj smo bili zelo veseli ponovnega snidenja s planinci prejšnjega tabora.
Ko smo vso našo prtljago naložili v kombije, smo se odpravili proti našemu taboru v Drežniške Ravne nad Kobaridom. Imeli smo nekaj postojank in končno prispeli v tabor. Z našimi prijatelji, ki jih že dolgo nismo videli, smo si skočili v objem in se zjokali od veselja. Prvi dan je minil zelo hitro. Mentorji so nas razdelili v skupine tako, da je bil v vsaki skupini planinec iz drugega planinskega društva. Proti večeru pa smo izvedeli da nas bodo spustili v zrak z balonom. Vsi smo bili zelo veseli, ker še marsikdo od nas tega ni poskusil. Po zelo adrenalinskem spustu z balonom smo se še spoznavali in nato odšli spat. Skozi cel tabor smo imeli planinci zelo pridne kuharice, ki so ustregle vsaki naši želji (ki pa jih ni bilo malo). Imeli smo ture, nekatere daljše in tudi malce bolj naporne, nekatere pa krajše, ki so nam starejšim bile kot sprehodi. Ker je bilo vroče kot na morju, so nas mentorji peljali do Nadiže, kjer smo se osvežili in imeli piknik. Motilo nas je najbolj to, da ni bilo RPT-ja, ker smo bili kar zelo prelakani. Ampak nič zato, saj smo si namesto čevapčičev privoščili lučke. Skozi ves teden, pa smo morali razvajati tudi naše S.P.je (skrite prijatelje). Nekateri so dobili prava darila, medtem ko drugi niso dobili nič. Mentorji so se nam zelo posvečali, da bi se le kaj na novo naučili. Mlajši so se učili kako narediti vozle, starejši pa smo snovi samo še bolj natančno spoznavali. V taboru je potekalo tudi orientacijsko tekmovanje med skupinami, ki pa je bilo zelo dolgo. Med potjo pa smo si lahko privoščili lučke, ki so nas še kako ohladile. Vsak dan smo se ohladili pod tušem, kjer je kaj kmalu zmanjkalo vode. Mlajši planinci so pod tuš odhajali z veliko žalostjo, saj so bili zelo radi umazani. Planinski tabor nam je minil prehitro. Zadnji dan smo pospravili šotore in odšli na zajtrk z veliko žalostjo. Poslovili smo se z velikanskimi solzami v očeh in mislijo, da se še moramo kdaj videti…
Planinski tabor je bil zelo poučen, zato se zahvaljujemo našima mentoricama Maji in Urški, ki sta nam pomagali, da smo se veliko naučili in tudi to, da spoznamo nove ljudi, ker nam bo to tudi koristilo za v naprej.
Katja Naraločnik
PD Ljubno ob Savinji