Rastlinstvo

Rastlinstvo

                                          foto: Andrej Veternik  (Daphne mezereum - navadni volčin)

 Klikni tu za ogled zavarovanih rastlin.

Slovenija je v florističnem pogledu izredno bogata, saj se pri nas križajo in prepletajo štiri flore: ilirsko-dinarska, srednjeevropska-alpska, mediteranska in panonska. O flori nekega območja govorimo takrat, ko mislimo na vse vrste, ki rastejo na nekem območju. Vegetacijo pa predstavljajo tako imenovane rastlinske združbe (fitocenoze), ki niso kombinacija vrst po naključju, ampak rezultat dolgotrajnih prilagoditev na živo in neživo okolje.

Endemit- rastlinske vrste , ki so razširjene samo na določenih večjih ali manjših območjih.
Taka je zoisova zvončnica, ki raste v skalnih razpokah iz apnenca, v slovenskih Alpah. Od drugih zvončic, ki imajo modre zvonaste cvetove odprte, se loči po tem, da ima venec zaprt. Kot pa že ime pove je endemit tudi kranjski jeglič s svojimi vijolično-roza cvetovi. Tega lahko vidimo le v vlažnih soteskah v okolici Ljubljane in Idrije ter v Trnovskem gozd.
Višinski pasovi (str. 147 Planinska šola)

Rastlinske vrste značilne za posamezen pas:
Nižine: nižinski listnati gozdovi; manjšinske vrste zavarovani tisa in bodika
Spodnjegorski pas: bukovi gozdovi, divja češnja, v zeliščnem sloju črni teloh, ki je ime dobil po črni koreniki, turška lilija ali zlati klobuk (ima vijolično rdeče, pikčaste nazaj obrnjene cvetne liste).
Zgornjegorski pas bukovemu gozdu se pridruži smreka, v višjih legah pa tudi macesen. V zeliščnem sloju gorskega višinskega pasu, na kislih tleh, pogosto naletimo na borovnico in njeno sorodnico brusnico. Redkeje nam bo videti lepi čeveljc, ki je kot ostale predstavnice kukavičevk ogrožen. Na vlažnejših pašnikih najdemo rumeno pogačico, na toplejših rastiščih pa lahko opazimo kranjsko lilijo ali zlato jabolko. Predvsem planine pod Golico so znane po narcisihh.
Dva izrazita manjšinska ekosistema v montanskem pasu sta visoko barje in mrazišče. Visoka barja so na Pohorju, Pokljuki in Jelovici. Glavni graditelji visokih barij so šotni mahovi. Zanimiva predstavnica je tudi okroglolistna rosika, mesojeda rastlina, ki ima liste z lepljivimi dlačicami, s katerimi lovi žuželke.Na mrazišča pa pogosto naletimo v dinarskem svetu. V mrazišču poteka toplotni preobrat, to pomeni, da so nižji predeli hladnejši kot višji. To se zgodi v globokih jamah ali vrtačah, v katerih je na dnu led.
Visokogorski višinski pas se konča z gozdno mejo. To je ločnica, na kateri se končuje gozd kot strnjen sestoj. Zgornja gozdna meja je v Sloveniji na višini med 1600m in 1800m. Drevesna meja pa je meja, od koder ne uspevajo več niti posamezna drevesa, je torej višja od gozdne meje. Na gozdno mejo prevladuje ruševje, pritlikava vrsta bora. Med njim naletimo še na kakšno osamljeno drevo – VIHARNIK. Poleg ruševja najdemo tam še polgrme, kot sta dlakavi sleč in slečnik. Poleg tega srečamo tu še našo edino gorsko ovijalko planinski srobot, svišče, lepi jeglič,… nad pasom ruševja se razprostira alpinski pas. Vsem je znana planika ali očnica, na melišču raste beli julijski mak ali rumeni kernerjev mak, očaral pa nas bo tudi Sternbergov klinček. O pravem subnivalnem pasu pri nas težko govorimo. Razvit je na višini 2400m, zanj pa je značilna nesklenjena rastlinska odeja, z nizkimi blazinastimi rastlinami, kot so triglavska neboglasnica (modri cvetovi), triglavska roža (legenda o Zlatorogu).
Nivalnega pasu pri nas ni, začel bi se z višino 2700m.

Oglejte si več rastlin v tukaj!!