GRS

GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA (GRS)

Slovenski gorski reševalci so povezani v GRS Slovenije. Poleg izobraževanja in usposabljanja članov so njihove poglavitne dejavnosti pomoč, iskanje in reševanje planincev in preventiva na območju gora in težko dostopnih terenov. Z znanjem in tehniko reševalci pomagajo tudi pri naravnih in drugih nesrečah.
Prva slovenska gorska reševalna postaje je bila v Kranjski Gori.
Sklad Okrešelj- ustanovili so ga gorski reševalci leta 1998, s katerim finančno pomagajo otrokom reševalcev, ki so se ponesrečili v reševalni akciji.
IKAR (Mednarodna komisija za reševanje v gorah)

OBVEŠČANJE O NESREČI
klic naj vsebuje:
1. kdo sporoča (telefonska številka)
2. kdo se je ponesrečil
3. kaj se je zgodilo
4. kje se je zgodilo (natančen opis kraja)
5. kdaj se je zgodilo
6. zdravstveno stanje in število ponesrečencev
7. vremenske razmere na kraju nesreče

Možni načini klica reševalcev:

• mobilni telefon (obvezno v nahrbtniku, pred turo preverimo stanje baterije),
• obveščevalne točke GRS, ki so v vseh kočah,
• samodejne radijske postaje za klic v sili SAPOGO.

Mobilni telefon

Telefonska številka 112 je dosegljiva tudi na območjih, kjer se mešajo signali slovenskih ter avstrijskih ali italijanskih operaterjev mobilne telefonije.

Obveščevalne točke GRS

Še vedno se nam lahko pripeti nesreča, ko smo brez telefona ali območje, na katerem smo, ni pokrito s signalom. V takem primeru mora pisno sporočilo o nesreči prispeti do obveščevalne točke. Od tam gre po zgoraj opisani poti. Obveščevalne točke so planinske postojanke, visokogorske kmetije in druge postojanke v gorskem svetu ter policijske postaje v dolini. Obveščevalne točke so vidno označene z znakom GRS.

Samodejne radijske postaje za klic v sili SAPOGO

Ker je pozimi večina planinskih postojank zaprta, nam te obveščevalne točke ne morejo pomagati. Zato smo na območjih, ki so obiskana tudi pozimi, namestili naprave SAPOGO – samodejne radijske postaje za klic v sili. 

SAPOGO je nameščen v tehle postojankah:
Kocbekov dom na Korošici,
Dom Valentina Staniča pod Triglavom,
Vodnikova koča na Velem polju,
Gomiščkovo zavetje na Krnu,
Zavetišče GRS na planini Šija,
Dom na Peci.

Kadar nimamo pripomočkov za klicanje na pomoč, lahko opozorimo nase s klicanjem na pomoč (piščalka), ponoči pa pošiljamo svetlobne signale z baterijo ali ognjem. Signale pošiljamo v enakih presledkih, in sicer 6-krat na minuto. Ta sporočila oddajamo v intervalih: 1 min oddajamo, 1 minuto čakamo. Dogovorjeni odgovor, da je sporočilo sprejeto, je signal 3-krat na minuto.
Če pri nesreči sodeluje helikopter, posadki z znakom Y(yes) pokažemo, da pomoč potrebujemo. Pri pristanku helikopterja moramo paziti, da vso opremo in obleko, ki bi jo veter od helikopterja dvignil v zrak, shranimo v nahrbtnik ali privežemo nase. Pred vetrom zaščitimo tudi ponesrečenca. Če pomoči ne potrebujemo, to pokažemo z znakom N (no).
Posamezne planinske koče v naših gorah imajo posebne radijske postaje za klic v sili SAPOGO.
Če pomoči ne moremo priklicati na noben od naštetih načinov, moramo v dolino poslati dva udeleženca z pisnim sporočilom, ki je sestavljen tako kot ustni.

Pozimi je dajanje tovariške pomoči oteženo zaradi mraza, snega in snežnih plazov. Če koga zasuje plaz je možnost preživetja zalo majhna. Po petnajstih minutah ima zasuti še 90% možnosti, da preživi, po pol ure se zmanjša na 30%, pa dveh urah pa je ta le še 3%. Ti podatki veljajo za nepoškodovane osebe. Največ možnosti za preživetje ima zasuti prav 15 min po zasutju. Takrat mu lahko pomagajo le nezasuti navzoči udeleženci. Pomembno je, da ima ponesrečeni pri sebi pripomoček, ki bi reševalcem olajšal iskanje. To je lavinska ali plazovna žolna.
Vzroki nesreč: najpogostejši je zdrs, padec, nepoznavanje terena, telesna in duševna nepripravljenost na izbrane ture, pomanjkljiva in neustrezna oprema in gorniško neznanje. Najpogostejše posledice so poškodbe spodnjih okončin in glave.


Več na strani:
http://www.grzs.si/?MenuID=1