Planinsko društvo Ljubno ob Savinji
Prvi obiskovalci naših gora so bili domačini, ki so se ukvarjali z lovom, pašo, rudosledstvom, zeliščarstvom ... Vendar pa to niso bili raziskovalci. Prvi raziskovalci so hodili v naše gore v 18. stoletju. Leta 1777 se je na Mali Triglav povzpel velik planinec in raziskovalec Vzhodnih Alp Baltazar Hacquet, drugi raziskovalci pa so bili večinoma naravoslovci, predvsem so bili to botaniki.
Že leta 1778 pa so se domačini Luka Korošec, Štefan Rožic in Matija Kos ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer povzpeli na Triglav. Med drugimi zgodnjimi pristopniki naših gora velja omeniti Valentina Staniča (1774-1847), ki se je prvi povzpel na večje število avstrijskih gora; leta 1800 je na Velikem Kleku (Grossglocknerju) opravil fizikalne meritve, naslednje leto je bil na Hochecku, leta 1808 na Triglavu ... Bil je med prvimi planinci, ki so hodili brez vodnika. Veliki ljubitelji naših gora so bili tudi dr. Johannes Frischauf (1838-1924), ki je deloval v Savinjskih Alpah, dr. Julius Kugy (1858-1944), ki so mu bile bolj pri srcu Julijske Alpe, in dr. Henrik Tuma (1858-1935).
Ob koncu preteklega stoletja je imelo Nemško-avstrijsko planinsko društvo na slovenskem narodnostnem ozemlju pet podružnic: kranjsko, mariborsko, celjsko, beljaško in tržaško. Tuji planinci so na naših tleh markirali nemške poti in postavljali nemške koče, v katere Slovenci nismo imeli vstopa. Zato so se okrog leta 1870 pojavile pobude za ustanovitev slovenske planinske organizacije. Vendar je takratna oblast preprečila ustanovitev društva. Seveda pri tem ni ostalo in odločilno pobudo za ustanovitev slovenskega planinskega društva so leta 1892 dali "piparji", družba mladih planinskih navdušencev, ki jo je vodil "nadpipar" Jožef Hauptman. Dne 27. 2. 1893 je bil v Ljubljani ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva (SPD), za predsednika je bil izvoljen dr. Fran Orožen. Po vsem slovenskem ozemlju so začeli ustanavljati podružnice in do leta 1914 je imelo SPD 26 podružnic s 3337 člani. Med dejavnosti SPD je spadalo markiranje poti, postavljanje planinskih koč, leta 1895 pa je začel izhajati Planinski vestnik, ki je se sedaj glasilo Slovenskih planincev.
Pomembnejši planinci tistega časa so bili Jakob Aljaž, ki je deloval v Triglavskem pogorju (leta 1895 je dal postaviti stolp na vrhu Triglava), Fran Kocbek, ki je bil 30 let načelnik savinjske podružnice, pisec knjige o Savinjskih Alpah, predsednik Fran Orožen in mnogi drugi.
"Drenovci" (Bogumil Brinšek, Rudolf Badjura, Pavel Kunaver, dr. Josip Cerk, Ivan Michler, Ivan Tavčar) so prvi začeli gojiti zimsko gorništvo, jamarstvo, alpinistiko, smučanje in planinsko fotografijo. Badjura je napisal kar 28 planinskih vodnikov.
Ena od pomembnejših dejavnosti SPD je bilo tudi gorsko reševanje; Gorsko reševalno službo (GRS) so ustanovili leta 1912 v Kranjski Gori, glavna pobudnika pa sta bila dr. Jernej Demšar in dr. Josip Tičar.
Hud udarec slovenskemu planinstvu je bila prva svetovna vojna. Po njej smo izgubili precejšen del narodnostnega ozemlja (Koroško, posočje, Primorsko, Notranjsko), državna meja pa je potekala čez vrh Triglava. Okrnjeno SPD si je v novi državi kmalu opomoglo, vendar pa so vse sile usmerili v gospodarsko stabilizacijo, zato so mladi planinci začeli hoditi svoja pota in so leta 1921 ustanovili Turistovski klub Skala. Načeloval mu je prof. Janko Ravnik, idejni vodja je bil dr. Henrik Tuma, vodilni alpinist pa dr. Klement Jug.
V letih med vojnama se je razmahnil slovenski alpinizem, ki je v naših stenah dosegel vrsto uspehov. Najpomembnejši plezalci so bili Pavla Jesihova, Mira Marko Debelakova, Joža Čop, dr. Stanko Tominšek, dr. Miha Potočnik, Uroš Zupančič, v Savinjskih Alpah pa Vinko Modec, Boris Rezek in Vlasto Kopač. Šele leta 1934 so ustanovili plezalni odsek pri SPD, tako da je bil za alpinistične uspehe najzaslužnejši TK Skala.
Leta 1936 je bila ustanovljena Planinska matica, v okviru katere je izšlo nekaj pomembnih planinskih knjig (K. Jug, J. Gregorin, J. Kugy, B. Rezek in drugi) in zemljevidov (A. Knafelc).
Naslednji temeljni mejnik v delovanju SPD je bila druga svetovna vojna. Med njo je dejavnost SPD skoraj zamrla, saj so Nemci razpustili vsa slovenska društva. Mnogo planincev se je vključilo v NOV in v bojih je padlo nekaj znanih predvojnih alpinistov, na primer Miha Arih, Miran Cizej, Matevž Frelih, Franc Herle, Fran Ogrin in drugi. Od 69 planinskih postojank jih je bilo 49 uničenih, ostale pa so bile precej poškodovane.
Po koncu druge svetovne vojne je planinska dejavnost spet oživela. Že 24. 2. 1946 so v Ljubljani ustanovili Planinsko društvo Slovenije. Predsednik je postal dr. inz. France Avčin, naslednje leto pa arh. Vlasto Kopač. Že leta 1948 so ustanovili Planinsko zvezo Slovenije, njen predsednik je postal Fedor Košir.
V prvih letih po vojni so plezalci obiskovali predvsem stene v domačih gorah, po letu 1951 pa so čedalje pogosteje zahajali v tuje gore. Med številnimi odpravami v tuje gore so najbolj znane tiste v Himalajo, veliko uspehov pa so imeli naši plezalci tudi v najtežavnejših smereh v Alpah in drugih velikih gorstvih na vseh celinah.